Zgodovina

V obdobju pred prvo svetovno vojno je bila avstro-ogrska monarhija mačeha slovanskim narodom. Njeno politiko smo občutili predvsem Slovenci kot najmlajši narod v habsburškem cesarstvu. Nemška ekspanzija je uspešno prodirala proti jugu in Slovenci smo bili obsojeni na neizogibno nacionalno smrt, saj so Nemci hoteli zgraditi germanski most od Baltika do Adrije. Razkosani na več dežel smo se le s težavo upirali germanizaciji, ki za dosego svojega cilja ni izbirala sredstev. Velenemška podjetja, izdatno podpirana iz fondov ponemčevalne organizacije »Südmark«, so dušila naša gospodarska prizadevanja, bogata šolska družba »Schulferein« pa ustanavljala po Sloveniji nemške šole in prisiljevala slovenske, mnogokrat od nemških gospodarjev odvisne starše, da so vpisovali svoje otroke v njene šole. Ta čas, se pravi pred prvo svetovno vojno, smo pri slehernem ljudstvu ugotavljali, da se je naša narodnostna meja spet nekoliko pomaknila proti jugu. Tako smo začeli ustanavljati obrambne organizacije pri čemer so nam bili v pomoč Čehi, s katerimi smo se v dunajskem parlamentu skupno borili za najosnovnejše narodne pravice. Hrepeneče pa smo upirali oči v mogočno slovansko Rusijo, pa tudi v sosednjo Srbijo in Bolgarijo. Od tod smo pričakovali veliko pomoči, čeprav nismo vedeli, kdaj in v kakšni obliki naj bi ta pomoč prišla. To so bile torej razmere, ki so kar same narekovale ustanovitev nogometnega športnega društva Slovan – SK Slovan.

SK Slovan je bil ustanovljen leta 1913, kar potrjujejo številni dokumenti, toda kaj kmalu po njegovi ustanovitvi, leta 1914, se je začela prva svetovna vojna, ki je pri priči zavrla vse športno življenje, zlasti pa še življenje tako izrazito slovensko in slovansko usmerjenih klubov za kakršnega je v tedanji avstro-ogrski monarhiji veljal tudi SK Slovan. Tako je začel SK Slovan dejansko delovati šele po končani svetovni vojni leta 1919, v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po vsem tem smemo torej leto 1913 šteti za leto ustanovitve SK Slovana, za začetek njegovega lastnega delovanja pa leto 1919.

Začetki

17. aprila 1951  je bila realizirana želja pobudnika košarke na Poljanah. Stane Urek je bil predlagatelj, ustanovitve košarkarskega kluba Poljane. Na občnem zboru takratne V. gimnazije, danes je to gimnazija Poljane, so 17. februarja  pobudo sprejeli. To sta podprla tedanji ravnatelj V. gimnazije Jurij Stante in profesor Franc Telban. Klub so poimenovali KK Poljane.

Pravico za nastopanje so igralci KK Poljane dobili že hitro po ustanovitvi kluba, 13. aprila 1951. Dva dni pozneje so se na turnirju, ki so ga izvedli v lastni organizaciji, prvič predstavili javnosti. Na turnir sta bili povabljeni ekipi Rudarja iz Trbovelj in novomeške Krke. Košarkarji Poljan so v svojo kroniko lahko zabeleželi že prvo zmago (Poljane – Rudar 80 : 24). Za ekipo so nastopali : Stane Urek, Zvonimir Bohte – Dragi, Borut Bohte, Janči Kveder, Egon Lukacz, Jože Štepec – Pepe, Tomislav Plečko, Božo Štefančič, Jurjavčič in Janez Starman.

Dogajanje okoli novega košarkarskega kluba so hitro opazili tudi mediji. V slovenskem športnem tedniku »Polet« je bil 2. junija 1951 objavljen članek z naslovom »Na Poljanah novo središče košarke v Ljubljani«.

Svoje tekme so »Poljančani« igrali na zunanjem igrišču za gimnazijo, ki so ga ljubkovalno poimenovali kar »gajba«. Igrišče so dijaki, s prostovoljnim delom, zgradili sami.

Slovo od »gajbe«

Klub je uspešno nastopal in je iz leta v leto nizal zmage. Nastopi v vseh višjih ligah so zahtevali tudi vedno več finančnih sredstev in boljše pogoje za igranje košarke. Zaradi tega je prišlo do večkratne menjave imena. V začetku se je klub za kratek čas imenoval Krim, nato Slavija in kasneje Odred.

Takrat so se prvenstva še igrala na prostem in igrišče pri gimnaziji Poljane – popularna »gajba« – ni več ustrezalo predpisom za igranje v prvi zvezni ligi. Sicer so drevesa, ki so rasla ob igrišču nudila igralcem in gledalcem, zavetje med tekmami in treningi v vročih poletnih dneh. Mogočna smreka, je skupaj z drugimi drevesi tako postala simbol Slovanove košarkarske zibelke. Vendar pa so bile razmere na samem igrišču veliko manj romantične kot ob njem. Koši so bili leseni, asfaltno igrišče pa je bilo neustrezno za igro med slabimi vremenskimi pogoji (dež). Tribuna za 1800 gledalcev je bila večkrat pretesna za vse, ki so si hoteli ogledati srečanja. Potrebno je bilo uvesti tudi novo napravo za merjenje napada 30 sekund. Tekme so se zato  prestavile v dvorano vojašnice Ljube Šercerja na Topniški ulici. Kasneje pa v halo Tivoli. V dvorani na Kodeljevem se tekme igrajo od sezone 1974/75 naprej.

Niz uspešnih uvrstitev

Decembra 1959 se je klub priključil društvu Slovan.  Od takrat je klub osnovnem imenu dodajal še ime glavnega sponzorja.

Odred je 1958 in 1959 leta osvojil naslov prvaka Slovenije. Na kvalifikacijah za prvo ligo jim ni uspela uvrstitev naprej. Klub se je v naslednji sezoni preimenoval v Slovan in uspešno nadaljeval s svojimi dobrimi uvrstitvami (V letih 1960 in 1963 so postali prvaki Slovenije.).  Takrat so prišli vnovič do kvalifikacij za vstop v prvo zvezno ligo Jugoslavije. Na teh kvalifikacijah v Velenju so premagali vse svoje tekmece (Sloboda Beograd 97:88, Rabotnički 81:66, Ivangrad 90:63, Split 89:62, Mlada Bosna86:79).

Postava ekipe Slovana, ki si je takrat izborila prvo uvrstitev v prvo zvezno ligo Jugoslavije je bila: Miro Smolčič, Drago Peterka, Jože Dolinšek, Marjan Slana, Peter Samaluk, Primož Brišnik, Mitja Peterman, Jože Zevnik, Andrej Strehovec, Janez Škerjanc, Borut Oblak in Mišo Stražar.

Prepričljiva uvrstitev v prvo zvezno lige Jugoslavije je bila vrhunec dela Staneta Ureka, ki je bil pri klubu sodeloval kot trener in igralec, vsa leta od ustanovitve kluba do leta 1955.

Slovan je pet sezon igral v najkakovostnejši ligi Jugoslavije (1964, 1965, 1966, 1967/68 in 1968/69). Za tem so vseskozi igrali v II zvezni ligi do sezone 1979/80. Od 1980/81 do 1983/84 so bili udeleženci 1. B lige. Po prvi sezoni igranja v 1. B ligi so imeli priložnost uvrstitve v 1. A ligo. V Zadru so igrali zgodovinsko »majstorico«  s Slobodo Dito, ki se je končala po treh podaljških z rezultatom 100:105. Takrat so pod vodstvom Janeza Drvariča igrali: Volaj, Brodnik, Križnar, Jesenšek, Milosavljević, Lorbek, Krušič, Šantelj, Sarajlija, Kremser, Lepin in Vidmar.  Sledili sta dve sezoni v republiški ligi in vrnitev v 1. B ligo za tri sezone. Od 1990 leta so stalni udeleženci prve slovenske lige. Poleg tega so igrali v pokalu R.Koraća in preživeli pet sezon v regionalni ligi.

Dekleta

Nekoliko pozneje kot moške selekcije so s treningi pričele tudi članice. Z uspešnimi nastopi pod taktirko Jožeta Vertelja, so si priborile uvrstitev v prvo zvezno ligo Jugoslavije. Igrale so: Marjana Jelenčič, Marjana Drinovec, Mira Težak, Meta Štepec, Vida Koncilja, Stana Marinčič, Marjana Berce in Maja Žitnik. Prav tako dobro so delovale tudi mlajše selekcije deklet. Tako članice kot mlajše selekcije so osvajale naslove prvakinj na republiškem nivoju. Pred leti je delovanje članske ekipe prenehalo, kljub temu, da je v zadnjih letih iz kluba izšlo veliko kvalitetnih igralk kot so:  Vesna Spalevič, Nataša Radulović, Rebeka Abramovič, Sandra Jevtović in Živa Macura. Trendu usihanja ženske košarke v Sloveniji se je žal pridružilo tudi Kodeljevo.

Podmladek

Pri delo z mladim košarkarskim naraščajem je Klub vedno strmel k visoki kvaliteti. Osvajali so pionirske, kadetske in mladinske naslove Slovenije. Za enega izmed največjih uspehov Slovana v mlajših selekcijah se šteje prva osvojitev mladinskega naslova Jugoslavije. To jim je uspelo leta 1971. v Domžalah. Trener je bil Andrej Ciuha. Igrali so: Hrib, Pliverič, Dakskobler, Planinc, Volaj, Lenardon, Usenik, Lasič, Hribar, Papič, Zaloker in Fugina. Leto kasneje so v finalu v Slavonskem Brodu, izgubili od Kvarnerja.

Slovan se lahko ponaša s svojo vlogo »valilnice« kakovostnih igralcev. Iz šole Slovanove košarke so v zadnjih dveh desetletij izšli prenekateri kvalitetni članski igralci, ki so s svojim imenom v košarki pustili močan pečat. Nekateri izmed teh košarkarjev, igrajo še danes v ligi NBA in evropskih klubih. Nekateri pa so pred kratkim nehali z aktivnim igranjem košarke. Tu je zgolj nekaj izmed njih: Bojan Brodnik, Boštjan Leban, Slavko Duščak, Radoslav Nesterović, Jaka Lakovič, Marko Maravič, Miha Zupan, Goran Dragić, Uroš Slokar, Gašper Vidmar in še …. Ostale pa lahko najdete na spletni strani (www.kd-slovan.si) v rubriki asi Slovana.

Iz malega zraste veliko

Mladi naraščaji ne prekinjajo uspešnega delovanja kluba, saj se redno uvrščajo v sam vrh slovenske košarke, kjer tudi osvajajo naslove. Slovanove mlajše selekcije so sestavljene iz igralcev, ki se hkrati v velikem številu udeležujejo tudi reprezentančnih nastopov v vseh selekcijah.

Na Kodeljevem se je šolalo, kalilo in izpililo tudi veliko tujih igralcev.

Prav tako je v klubu delovalo veliko število trenerjev. Dlje časa so s klubom sodelovali Stane Urek, Janez Wallas in Janez Drvarič. Pri ženskah je to bil Jože Vertelj. Pri mlajših se je opazno večletno delovanje Andreja Ciuhe, Andreja Strehovca, Bogdana Lomška, Vojka Herksla, Mirsada Alilovića in Jerneja Višnikarja.

Težko je v kratkem strniti bogato zgodovino uspešnega kluba, ki je zaznamoval slovensko, evropsko in ne nazadnje svetovno košarko. Veliko košarkarjev, trenerjev in ljudi, ki so pomagali strokovno in prostovoljno je šlo skozi različna obdobja in selekcije. Ti so s svojim vložkom veliko pripomogli k razvoju kluba in njegove košarke vendar jih je preveč, da bi jih lahko vse poimensko navedli. Vseeno so tudi oni del Slovanove zgodovine in brez njih vse to ne ni obstajalo. Ustvarili so košarkarsko inštitucijo, ki je znana po celem svetu jo lahko omenjajo s spoštovanjem.